Pretekle ekskurzije

19. april 2017, Regijski center za ravnanje z odpadki Ljubljana

Ljubljanski regijski center za ravnanje z odpadki (RCERO Ljubljana) je največji kohezijski projekt s področja okolja v državi. Sestavljajo ga razširjeno odlagališče, čistilna naprava za izcedne vode in objekti za predelavo odpadkov. Delovati je začel konec leta 2015 in skrbi za odpadke tretjine Slovenije: trenutno pokriva 37 občin in 700.000 prebivalcev ter lahko sprejme 150.000 ton mešanih in več kot 20.000 ton bioloških odpadkov na leto. Na ekskurziji smo izvedeli več o delovanju in ciljih regijskega centra ter spoznali visokotehnološki proces predelave odpadkov.

 

14. februar 2017, Zemljepisni muzej

Zemljepisni muzej je maja 1946 na pobudo Antona Melika ustanovila vlada Ljudske republike Slovenije in je lani praznoval sedemdeset let obstoja. Dandanes je posebna enota Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Zemljepisni muzej pridobiva, hrani in ureja kartografsko, slikovno in arhivsko geografsko gradivo ter pripravlja razstave, s čimer sodi med pomembne hranitelje geografske dediščine. Ogled muzeja je bil namenjen spoznavanju muzejskega dela in njegovega gradiva. Pod vodstvom dr. Primoža Gašperiča smo spoznali geografske in kartografske pripomočke iz preteklosti ter si ogledali nekaj tematskih razstav. Na originalnem arhivskem gradivu smo preverili našo sposobnost orientiranja in na starih kartografskih prikazih poskušali prepoznati dele slovenskega ozemlja.

 

5. oktober 2016: Meteorološka postaja Ljubljana Bežigrad

Meteorološka postaja Ljubljana Bežigrad je osrednji slovenski meteorološki observatorij, kjer že več kot 70 let merijo in opazujejo različne meteorološke pojave. V tem obdobju se je postaja večkrat posodobila, spreminjala pa se je tudi njena okolica, kar pomembno vpliva na vrednosti meteoroloških spremenljivk. Pod vodstvom Filipa Štucina iz Urada za meteorologijo Agencije RS za okolje smo si ogledali vremensko postajo in njene posamezne instrumente ter izvedeli, kako se beležijo meteorološki podatki.

 

10. september 2016: S kolesi po soseskah iz socializma

Državno vodena stanovanjska gradnja iz časa socializma je dodobra zaznamovala podobo in značaj Ljubljane, saj v večstanovanjskih stavbah, zgrajenih po 2. svetovni vojni do konca osemdesetih let živi okrog 40 % prebivalstva. Blokovske soseske se v sodobnosti srečujejo s težavami, kot so premajhna stanovanja, neprimerne prenove, slabo vzdrževanje in pomanjkanje parkirnih površin. Kljub temu pa še vedno ohranjajo sled izjemno naprednega obdobja v razvoju slovenske kolektivne stanovanjske arhitekture, ki je močno prežeto s skandinavskimi vplivi. Ti se kažejo v odlikah, ki povečujejo kakovost bivanja, kot so veliki odprti prostori med stavbami, bogato zelenje, inovativne gradbene tehnologije, pestre stanovanjske tipologije in premišljeni tlorisi stanovanj. Ekskurzijo smo tokrat izvedli s kolesi in si pod vodstvom dr. Martine Malešič, velike poznavalke stanovanjske gradnje pri nas, ogledali različne tipe stanovanjskih sosesk: Šišenska soseska 6, Litostrojsko naselje, Ruski car, Nove Stožice, Savsko naselje, Štepanjsko naselje in Fužine.

 

18. maj 2016: Mirujoča gradbišča

V Ljubljani so se v zadnjem desetletju, zlasti po izbruhu finančne krize, »razpasla« številna mirujoča gradbišča in gradbene jame, ki so nastale kot posledica propadlih ali še ne realiziranih projektov – gradnje stanovanjskih, poslovnih kompleksov, potniškega centra in podobno. Nekatere je že močno načel zob časa, na drugih pa se pojavlja začasna raba prostora, bodisi v obliki zasebnih parkirišč bodisi skupnostnih vrtov. Na ekskurziji po širšem mestnem središču smo si pod vodstvom Marka Peterlina z Inštituta za politike prostora pobliže ogledali različne tipe mirujočih gradbišč, se seznanili z vzroki za njihov nastanek in možnostmi za njihovo revitalizacijo.

 

22. marec 2016: Kakšen kamen je vgrajen v Ljubljano?

Skozi čas so gradbeniki in arhitekti pri gradnji Ljubljane in njenem uličnem pohištvu uporabljali različne vrste gradbenega in okrasnega kamna. V antični Emoni in srednjeveški Ljubljani so večinoma uporabljali kamen iz kamnolomov v neposredni okolici, v novejšem času pa kamen iz vse Slovenije in tujine. Notranjost in zunanjost številnih stavb ter ulice v Ljubljani tako krasijo pohorski granodiorit, podpeški in hotaveljski apnenec, jezerski lehnjak ter kamni iz tujine, kot so granit, porfir in peridotit. Na sprehodu po središču Ljubljane smo pod vodstvom dr. Darka Ogrina prepoznali najzanimivejše primere vgrajenega kamna ter se seznanili z njegovimi značilnostmi in izvorom.

 

26. september 2015: Vznemirljiva literarna Ljubljana

Ljubljana je slovensko politično, gospodarsko, kulturno in literarno središče. Vse to vpliva na geografijo književnosti v njem: na kraje, kjer so slovenski književniki prebivali, se šolali, delali, ustvarjali, bolehali in umirali. Vmes so se (nesrečno) zaljubljali in se predajali družabnosti v gostinskih lokalih ter delali škandale. Zaradi njihovih nazorov so jih različni oblastniki nadzirali, preganjali in tlačili v zapore. O njihovem življenju smo se podučili med 3-urnim sprehodom skozi ljubljansko mestno središče od Trga francoske revolucije do Tomšičeve ulice pod vodstvom dr. Marjana Dolgana, soavtorja knjižne uspešnice Literarni atlas Ljubljane.

 

19. september 2015: Ali so nam invazivne rastline že zrasle čez glavo?

Na kratki ekskurziji smo se pod vodstvom dr. Blaža Repeta sprehodili čez obrobje Ljubljane med Bežigradom in Črnučami, ki je zaradi svoje pretekle ali zdajšnje rabe tal izrazito podvrženo zaraščanju z različnimi tujerodnimi, še posebej invazivnimi rastlinskimi vrstami. Tujerodne vrste so tiste vrste organizmov, ki so na območje vnesene zunaj njihovega območja naravne razširjenosti. Invazivne vrste pa so tiste tujerodne vrste, ki se hitro širijo v naravnih ali urbanih habitatih in povzročajo velike, najpogosteje izrazito negativne spremembe. Na več kot 3 ure dolgem sprehodu smo se seznanili s problematiko različnih tujerodnih rastlinskih vrst, njihovega širjenja, prilagajanja, učinkov v pokrajini in načinov odstranjevanja. Ogledali smo si najbolj tipične primerke različnih tujerodnih, invazivnih in potencialno invazivnih rastlinskih vrst, kot so japonski dresnik, zlata rozga, suholetnica in druge. Spoznali smo njihove značilnosti in se jih naučili prepoznati.

 

3. marec 2015, Jamski laboratorij Tular

Tular je naravna podzemeljska jama, ki je nastala v pleistocenskih terasah reke Save v Kranju. Istoimenski jamski laboratorij je leta 1960 osnoval jamski biolog Marko Aljančič. Tular je edini tovrstni laboratorij v Sloveniji, poleg podzemeljskega laboratorija v Moulisu v francoskih Pirenejih pa tudi edini kraj, kjer se človeške ribice razmnožujejo izven svojega naravnega habitata. Od leta 2002 v laboratoriju živi tudi kolonija izjemno ogroženih črnih človeških ribic. V laboratoriju preučujejo ekologijo in etologijo človeške ribice, s posebnim poudarkom na njenem razmnoževanju. Tular služi kot zavetišče za poškodovane človeške ribice, ki jih sezonske poplave iz podzemlja odplaknejo na površje. Od leta 2008 so v Sloveniji dokumentirali več kot 20 primerov, od teh so jih 15 uspešno vrnili nazaj v njihovo izvorno populacijo. Pomemben del dejavnosti laboratorija je usmerjen v ozaveščanje javnosti in promocijo človeške ribice kot enega najpomembnejših simbolov naše naravne dediščine ter raznovrstnosti jamskega živalstva.

 

26. januar 2015, Baročni del Semeniške knjižnice

Semeniška knjižnica v Ljubljani je prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem in velja za najlepšo in najbolj ohranjeno baročno knjižnico v Sloveniji. Knjižnica je bila ustanovljena leta 1701 na pobudo ljubljanske kulturne in umetniške družbe Academia operosorum Labacensis. Odlikuje jo zlasti njena bogata notranjost. Italijanski slikar Giulio Quaglio, ki je pred tem poslikal novo stolnico, je leta 1721 na stropu knjižnice naslikal čudovito fresko. Štiri leta pozneje je mizar in rezbar Jožef Bergant izdelal še lepe hrastove omare s policami. Čitalno mizo krasijo trije baročni globusi. Knjižnica hrani okrog 7000 knjižnih enot, med drugim tri srednjeveške rokopise, okrog 30 inkunabul (knjig, natisnjenih pred letom 1501) in izvirne baročne operne librete.

 

20. september 2014, Slovenski šolski muzej z učno uro iz časa Ilirskih provinc

Slovenski šolski muzej v Ljubljani skrbi za celostno ohranjanje zgodovine slovenskega šolstva in je eden od najstarejših muzejev na Slovenskem. Najprej smo si ogledali stalno razstavo »Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja«, ki po zaokroženih zgodovinskih obdobjih pripoveduje o zgodovini šolstva na območjih slovenske poselitve, pri čemer je bil poudarek na razvoju pouka geografije in geografskih vsebin. V muzejski knjižnici, ki je specializirana za zgodovino šolstva in pedagogike na Slovenskem, nam je muzejski bibliotekar predstavil nekaj izvirne pedagoške literature s področja geografije. Nato smo sedli v stare šolske klopi in pod budnim očesom gospoda vučenika izkusili šolo iz naše preteklosti še »v živo«. Udeležili smo se učne ure »Vodnikova šola« iz leta 1811, kjer smo se kot učenci v šoli iz časa Ilirskih provinc seznanili z osnovnim besediščem starejše slovenščine in s črkopisom tistega časa – bohoričico, nato pa prevedli nekaj besed v in iz francoščine. Okusili smo tudi čar takratnih disciplinskih ukrepov: kako je pela leskova palica, kako se je klečalo v kotu in kako sedelo v oslovski klopi.

 

17. september 2014, Arhiv Republike Slovenije

Arhiv Republike Slovenije je največji in osrednji slovenski državni arhiv s skoraj 150-letno tradicijo. Hrani okrog 22.000 tekočih metrov arhivskega gradiva, ki je razvrščeno v skoraj 1950 fondov in zbirk. Sedež ima v Gruberjevi palači, ki s svojim pročeljem, ovalnim stopniščem in poslikavami predstavlja biser meščanskega baroka v Ljubljani. Med obiskom Arhiva smo pobliže spoznali delovne postopke v konservatorsko-restavratorski delavnici in knjigoveznici. Sprehodili smo se skozi arhivsko čitalnico in depoje, kjer smo si ogledali nekaj najdragocenejših kosov arhivskega gradiva, vključno z zemljevidi, katastrskimi mapami in dokumenti nekdanje Službe državne varnosti.

 

16. maj 2014, Arhitektura 20. stoletja v Ljubljani

Ljubljana se ponaša s številnimi arhitekturnimi znamenitostmi iz novejšega obdobja, ki so v primerjavi z baročno, secesijsko in Plečnikovo Ljubljano nemalokrat spregledane. Novejše mestno središče so v drugi polovici 20. stoletja s svojimi deli zaznamovali arhitekti Edvard Ravnikar, Edo Mihevc, Milan Mihelič, Vinko Glanz in njihovi sodelavci. Njihova arhitektura je večinoma sledila viziji sodobne metropolitanske prestolnice in ima za Ljubljano veliko urbanistično, arhitekturno in simbolno vrednost. V tem obdobju so bili tako zgrajeni stanovanjsko-poslovni kompleksi (Ferantov vrt, Kozolec), poslovne stavbe (Metalka, poslovna stavba IMPEX, Mednarodna avtomatska telefonska centrala), javne zgradbe (Državni zbor RS, Cankarjev dom, Maximarket) in kompleksni urbanistični projekti (Trg republike). Ekskurzijo je vodila Katarina Metelko iz Muzeja za oblikovanje in arhitekturo.

 

12. april 2014, Z Okljukcem ob reki Iški

»Iška je reka treh obrazov. Na svoji razburljivi poti teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem Iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju. Z edinstvenim in skrivnostnim značajem priteguje pozornost številnih raziskovalcev in radovednežev. Si med njimi tudi ti?«

To besedilo je izsek ene od 11 informativnih tabel na Poti ob reki Iški – »Okljuk«, ki so jo zasnovali na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU v sodelovanju s Krajinskim parkom Ljubljansko barje in Občino Ig. Pot ob reki Iški – »Okljuk« je več kot le navadna učna pot. Informativne table odlikujejo kratka in preprosta besedila, bogato opremljena s privlačnimi fotografijami in ilustracijami. Na delu učne poti od izliva Iške v Ljubljanico prek Iškega vršaja do začetka Iškega vintgarja smo pobliže spoznavali reko in pokrajino ob njej. Spoznali smo poplavni svet Ljubljanskega barja in izvedeli več o rezanju šote ter njegovih posledicah. Sprehodili smo se mimo črpališča pitne vode pri Brestu in skušali dognati, zakaj so Iško poslali »v kanal«. Izvedeli smo tudi več o skrivnostnem ponikanju in hudourniškem značaju Iške ter o njenem vršaju, ki ga je nasula ob prehodu iz soteske na ravnino. Ekskurzijo sta vodila dr. Aleš Smrekar in Jernej Tiran iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.

 

27. september 2013, Kolo, 5200 let

Spomladi leta 2002 je ekipa arheologov na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, staro kar 5200 let. Kolo je izredna najdba ne le zaradi starosti, pač pa tudi zaradi svoje tehnološke dovršenosti in dejstva, da je izum kolesa temelj človeške civilizacije in kulture. Na razstavi v Mestnem muzeju so poleg ikoničnega kolesa, ki nas postavlja na svetovni zemljevid civilizacijskih izumov, predstavljene tudi teme prostor in čas Ljubljanskega barja v prazgodovini, znanost in tehnologija izuma ter razvoja kolesa in umetniška interpretacija univerzalnosti kolesa in rotacije. Skozi razstavo nas je popeljal dr. Anton Velušček z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, ki je najditelj znamenitega kolesa in eden najboljših poznavalcev prazgodovinske poselitve Ljubljanskega barja.

 

15. maj 2013, Po sledeh rimske Emone

Leta 2014 je Ljubljana obeležila 2000. obletnico rimske Emone, predhodnice našega glavnega mesta. Leto 14 oziroma 15 po Kr. pomeni datum postavitve plošče s cesarskim napisom, obenem pa se bolj ali manj ujema z izgradnjo pravilnega pravokotnega tlorisa mesta na levem bregu Ljubljanice, ki je pomenilo novo fazo urbanizacije. Emona je imela pravokoten tloris z osrednjim trgom (forumom) in sistem pravokotno križajočih se cest, med katerimi so bile stavbne površine. Pod cestami so v smeri zahod–vzhod tekle kloake, večji kanalizacijski kanali, ki so odvajali odpadno vodo v Ljubljanico. V današnji Ljubljani je še vedno mogoče videti številne ostanke nekdaj precej živahnega mesta. Ekskurzijo smo začeli v Narodnem Muzeju Slovenije, s sprehodom skozi Rimski lapidarij, kjer je ob številnih kamnitih spomenikih razstavljen tudi originalni bronasti kip emonskega meščana. Med drugim smo si ogledali Bevški mejnik, katerega nedavno odkritje je ovrglo pretekla spoznanja o pripadnosti Emone provinci Iliriku in Panoniji. Nato smo se odpravili proti Chopinovemu prehodu pod Kongresnim trgom, kjer smo se na kratko ustavili ob iEmoni, najnovejši interaktivni muzejski postavitvi. Sledil je sprehod proti arheološkemu parku Emonska hiša (Jakopičev vrt), kjer smo si ogledali ostanke bivališča premožne in ugledne rimske družine, ki se je med drugim ponašala tudi z ogrevalnim sistemom in kanalizacijo. Pot smo nadaljevali mimo južnega kraka obzidja na Mirju, ki je ohranjeno skoraj v celoti, ekskurzijo pa smo sklenili z ogledom zgodnjekrščanskega središča pri Osnovni šoli Majde Vrhovnik, kjer so bili v 5. stoletju urejeni prostori krstilnice in krščanske bazilike. Ogled je vodila dr. Marjeta Šašel Kos.

 

20. april 2013, Spominski park Navje

Navje je staro ljubljansko pokopališče zaslužnih mož, danes preurejeno v spominski park. Od leta 1779 do leta 1936 je bilo na mestu parka in na območju današnjega Gospodarskega razstavišča pokopališče sv. Krištofa, ki so ga mestne oblasti preselile na lokacijo današnjih Žal. Z odprtjem novega pokopališča je usoda starega pokopališča postala negotova. Arhitekt Jože Plečnik je po vzoru znamenitih Čehov na Višegradu v Pragi naredil več predlogov za njegovo ohranitev. V letih 1936 do 1938 so nekatere najstarejše grobove oziroma nagrobnike premestili na vzhodni del pokopališča in po načrtih Jožeta Plečnika, Iva Spinčiča ter vrtnarja Antona Laha ob ohranjenih arkadah uredili pokopališki park, ki je dobil ime Navje. Park ima obliko podolgovatega pravokotnika, v njem je arkadna veža, »Slovenski panteon«, zasnovan v klasicističnem slogu, ki je bil zgrajen že sredi 19. stoletja na vzhodnem robu starega pokopališča. Na Navju danes počivajo številne znane osebnosti – pisatelji, umetniki, znanstveniki in politični delavci, kot so Anton Aškerc, Matija Čop, Josip Jurčič, Tomaž Linhart, Fran Levstik, Valentin Vodnik, Josef Ressel, Ivan Grohar in mnogi drugi. Spominski park Navje v sebi skriva veliko zanimivih zgodb, ki smo jih pod vodstvom dr. Petra Krečiča podrobneje spoznali med sprehodom skozi park.


prijava